Znanstveno (samo)plagiatorstvo – kako se mu izogniti?

Lektorska agencija, s katero sodelujem, svojim strankam kot eno izmed storitev ponuja zmanjševanje podobnosti avtorskih tipkopisov z že objavljenimi znanstvenimi članki. Kot znanstvena lektorica torej večkrat dobim nalogo, da moram neko besedilo »deplagiarizirati«. Preden tale zapis sproži kakšna burna čustva, naj povem, da večinoma ne gre za kršitve znanstvene etike, pač pa za zmanjševanje podobnosti s predhodnimi objavami istih avtorjev ter »čiščenje« naključnih najdb, ki jih programi za prepoznavanje plagiatorstva prepoznajo kot take, čeprav jih človek ne bi. Največ podobnosti je običajno v poglavju Materiali in metode. Zato bi rada podala nekaj namigov, kako se izogniti temu, da bi od založnika prejeli kakšno neljubo obvestilo o plagiatorstvu, ter si prihraniti čas in delo s popravljanjem svojih člankov (ali pa denar, če se odločite za to najeti lektorja).

Kako založniki preverjajo znanstveno plagiatorstvo

Glani svetovni založniki, kot so Nature Publishing Group, Elsevier, Springer, Wiley–Blackwell in IEEE, za preverjanje znanstvenega plagiatorstva uporabljajo program iThenticate. iThenticate razvija ameriško podjetje iParadigms, sicer tudi avtor programske opreme za preverjanje plagiatorstva v disertacijah, Turnitin, ter spletne strani Plagiarism.org (priporočam obisk).

Ko svoj tipkopis oddate v revijo, ga uredniki s pomočjo iThenticate primerjajo s podatkovno bazo več kot 60 milijonov spletnih strani in 155 milijonov dokumentov, vključno z 49 milijoni znanstvenih publikacij, ki jih v okviru Crossref Similarity Check prispeva več kot 800 znanstvenih založnikov. Kako založniki vidijo podobnost vašega tipkopisa z drugimi publikacijami, si lahko ogledate v spodnjem videu. Mimogrede, tako jo vidim tudi jaz, kadar dobim za nalogo to podobnost zmanjšati. Agencija, s katero sodelujem, sprejemljivo mejo zastavlja zelo strogo, pri 10 % ali 15 %, odvisno od stanja izvirnika.

Če preprosto kopirate in lepite besedilo iz že objavljenih člankov v svojega, bo to seveda več kot očitno. Včasih pa so rezultati tudi precej bizarni, in sicer zaradi strukture stavka program kot plagiat označi npr. “et al., 2006”, ne pa tudi imen avtorjev, ter še tu in tam kakšno besedo. Največkrat se zatakne pri materialih in metodah, saj obstaja omejeno število načinov, na katere lahko izrazimo imena metod, eksperimentalne postopke in strokovne pojme. V takih primerih svetujem nekaj strategij, s katerimi je to mogoče zaobiti.

Strategije za preprečevanje znanstvenega (samo)plagiatorstva

1. Parafraziranje in dobesedno navajanje

Osnova pravilnega sklicevanja na predhodne študije (tudi lastne!) je parafraziranje. Kadar to ni mogoče, saj s parafraziranjem ne bi mogli dovolj natančno zajeti pomena izvirnika, je izvorno besedilo potrebno navesti dobesedno in ga postaviti v narekovaje. Kolikor mi je znano, družboslovci in humanisti s tem nimajo težav, medtem ko se naravoslovci dobesednega navajanja včasih po nepotrebnem otepajo. V naravoslovju predlagam uporabo dobesednega navajanja v primeru definicij oz. delov temeljnih znanstvenih besedil, ki so bili citirani že tolikokrat, da se je tudi z obračanjem stavkov težko izogniti podobnosti z že objavljeno literaturo.

Na tem mestu je potrebno še razjasniti, kaj parafraziranje je in kaj ni, kar je pravzaprav vprašanje pravilnega citiranja. Po mojih osebnih etičnih načelih je citiranje več kot samo navajanje podatkov – je tudi priznanje avtorstva osebi, ki je zaslužna za neko odkritje ali misel. Torej se je pri citiranju potrebno sklicevati na prvi, izvorni vir in ne na vire, ki izvorni vir samo povzemajo, razen če je izvorni vir iz kakršnihkoli razlogov nedostopen (prestar, nedostopen v digitalni obliki, dostopen samo v tujem jeziku; glejte tudi pravila za navajanje sekundarnih virov).

Iz tega bi lahko izpeljali malo bolj konkretno načelo: članek citirajte, kadar so za vas relevantni njegovi rezultati in zaključki, ki jih lahko povzamete z lastnimi besedami. Ne citirajte članka, ker je najlažje vzeti misli iz tujega uvoda in jih preslikati v svojega.

Kot konkreten primer lahko navedem, kako so drugi avtorji citirali moje lastne članke. Leta 2016 sem recimo objavila članek o uporabi bizmutove elektrode za določanje nizkih koncentracij srebra. Neki drugi avtorji so me, skupaj še z drugimi študijami, povzeli takole:

It is well known that stripping voltammetry based on bismuth based electrodes offers high sensitivity comparable to mercury electrode and much lower environmental toxicity [31-40].

Težava je v tem, da v svoji študiji nisem primerjala občutljivosti bizmutove in živosrebrove elektrode, niti nisem testirala okoljske strupenosti bizmuta. Takšno trditev bi bilo veliko primerneje podkrepiti s kakšnim preglednim člankom o bizmutovih elektrodah, ki jih je obilo in niso težko dostopni.

2. Manj obrabljenega izrazoslovja

Ena izmed težav akademskih piscev je, da s(m)o bili socializirani v uporabo zelo kompleksnega izrazoslovja, skorajda latovščine. Po eni strani gre seveda za del akademske kulture, po drugi strani pa smo tega krivi tudi sami – sploh priučeni govorci angleščine, ki se nam zdi, da brez uporabe kompleksnih stavčnih struktur ne bomo zveneli dovolj “učeno”. Meni najljubša knjiga, ki si je zadala zrušiti ta mit, je Writing Science in Plain English avtorice Anne E. Greene, ki jo toplo priporočam v branje.

Obrabljeni izrazi in stavčne strukture so bili pogosto prepoznani kot plagiati v znanstvenih člankih, ki sem jih lektorirala, in to večinoma naključno. Poglejmo si nekaj konkretnih primerov (samostojnih fragmentov ali delov daljših “plagiariziranih” stavkov):

  • … performance of this technique was validated …
  • … used in this study were purchased from …
  • … high concentrations in the environment …
  • … the effects of pH on …
  • … changes in the concentrations of dissolved …

Kako je te izraze mogoče “popraviti”, je znanost v malem in tema za kakšen drug članek (ali celo več njih). Izurjeno oko pa bo prepoznalo nekaj lastnosti: uporabo trpnika (pasiva), redundance, poudarjanje eksperimentalnega postopka namesto pomena/smisla študije in “znanstveni marketing”. Na tem mestu svetujem predvsem, da razmislite, katere fraze v svojem pisanju uporabljate vedno znova in znova brez globljega razmisleka. Povsem mogoče je, da jih bodo programi prepoznali kot plagiarizirano besedilo, čeprav so samo del vašega sloga pisanja in ne nosijo ključnih informacij.

3. Izvirnost raziskav

Tudi najboljši znanstveni lektorji tega sveta bodo imeli zvezane roke pri “reševanju” neizvirnih raziskav, ki v svoji ekstremni obliki preidejo v neetično prakso t.i. rezanja salam (salami slicing). V učbeniški obliki rezanje salam pomeni, da avtorji namenoma razbijejo raziskavo na več delov, zato da lahko iz nje pridobijo več znanstvenih člankov. V bolj običajni (in meni bolj znani) obliki pa to izgleda približno takole: počnemo ene in iste stvari z enimi in istimi metodami, menjavamo pa npr. vzorčne lokacije, modelne organizme, testne spojine, njihove koncentracije ipd. Ko pišemo članke, lahko kopiramo (skoraj) celotno poglavje Materiali in metode iz že objavljenega članka v novi tipkopis. Zveni znano? No, v zadnjih nekaj letih so znanstveni založniki to začeli prepoznavati kot samoplagiatorstvo.

Eden izmed načinov, kako lahko to zaobidemo, je opisan v naslednjem podpoglavju. Če pa so vam založnik in/ali recenzenti že kdaj vrnili tipkopis s komentarjem, da vaša raziskava prinaša premalo novosti oziroma premajhen doprinos k obstoječemu znanju, je čas, da se zamislite. Verjetno so to rekli z razlogom.

4. Metodološki članki

Če ste v svojem laboratoriju razvili novo metodo ali predelali in izpopolnili obstoječi protokol, je vredno razmisliti, ali lahko to znanje objavite kot samostojen metodološki članek. Nanj se lahko nato sklicujete v izvirnih znanstvenih člankih, kjer ste uporabili to metodo oziroma protokol. S tem boste zmanjšali možnost samoplagiatorstva v poglavju Materiali in metode, hkrati pa članek tudi precej skrajšali in pridobili prostor za druge sestavne dele, predvsem rezultate in diskusijo.

Odgovor se bo seveda razlikoval od znanstvene discipline do discipline. Marsikatera znanstvena revija že ponuja metodološke članke kot eno izmed oblik, ki jih objavlja (poleg izvirnih znanstvenih člankov in preglednih člankov). V nekaterih znanstvenih disciplinah obstajajo specializirane metodološke revije z dolgo tradicijo. Na tem mestu bi želela omeniti tri relativno nove Elsevierjeve revije, posvečene posebej optimizacijam protokolov, kode in strojne opreme (ki pa omogočajo zgolj zlati odprti dostop):

5. Plačljivo preverjanje plagiatorstva

Če ste pred oddajanjem znanstvenega članka v revijo za preverjanje plagiatorstva pripravljeni odšteti nekaj denarja, je ena izmed ugodnih možnosti Scribbr, s katerim imam osebno dobre izkušnje. Scribbr je partner Turnitina, kar ga uvršča med kvalitetnejše ponudnike programja za preverjanje plagiatorstva. Čeprav je storitev plačljiva, je finančni vložek odtehta višja učinkovitost ter več funkcij v primerjavi z brezplačnimi alternativami.

[Nazadnje spremenjeno: 5. 2. 2019]

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.