Zakaj investirati v lektoriranje

Tale prispevek bo za spremembo nekoliko bolj oseben. Zdaj, ko sem že več kot leto dni na svojem, lahko kompetentno predstavim pogled z obeh strani – nekdanje znanstvenice in sedanje lektorice. Menim torej, da bi vsi znanstveni članki morali biti lektorirani. Pa tega ne govorim samo zato, ker se sama ukvarjam z lektoriranjem – kadar recimo prevajam, sem zelo vesela, če vsaj še ena oseba pregleda moje delo, čeprav bi načeloma lahko besedilo za sabo pregledala sama. Ali ne?

Ne. Gre namreč za to, da naši možgani radi spregledajo svoje lastne napake, sploh v dolgih in zahtevnih besedilih. V profesionalnem založništvu, predvsem v tujini, na vsakem besedilu poleg avtorja delata še najmanj dve osebi, saj ima lektoriranje več ravni in posameznik ne more opravljati vseh hkrati. Če nam je torej mar za kakovost našega pisanja, je zelo koristno, da ga damo v pregled neodvisni, nepristranski osebi. Torej tudi ne samo Grammarlyu, ki ljudem še dolgo ne bo kos.

Zakaj ne vidimo lastnih napak

Po pričevanju psihologa Toma Stafforda z Univerze v Sheffieldu je pisanje višja kognitivna naloga, pri kateri se možgani osredotočajo predvsem na pomen povedanega. Kot pri vseh kompleksnih nalogah tudi pri pisanju možgani posplošijo preproste dele procesa, kot je sestavljanje črk v besede in besed v stavke, da bi se lahko osredotočili na zahtevnejše dele, kot je sestavljanje stavkov v ideje. V splošnem pomen izpeljujemo tako, da senzorične informacije kombiniramo z lastnimi pričakovanji. Kadar beremo besedila drugih ljudi, nam to omogoča, da pomen razberemo hitreje in z manj truda. Kadar pa skušamo najti svoje lastne napake, pomen besedila že poznamo. Ker določen pomen pravzaprav pričakujemo, hitreje spregledamo, kadar manjka (delno ali v celoti). Razlog, da ne vidimo lastnih napak, torej je, da različica besedila na zaslonu “tekmuje” z različico v naši glavi.

Če želimo učinkovito pregledati lastno besedilo, moramo možgane na nek način prelisičiti. Besedilo moramo narediti kar se da neznano, predvsem vizualno. Lahko na primer spremenimo barvo besedila ali pisavo ali pa besedilo natisnemo in ga preberemo na papirju. Lahko ga preberemo vzvratno ali si vzamemo premor in ga zopet preberemo, ko je od pisanja že minilo nekaj časa. Če se nam mudi, pa je veliko koristneje za pomoč zaprositi nekoga drugega.

Napake se dogajajo tudi najboljšim – a ostanejo za vedno

Eden najzanimivejših lapsusov vseh časov se je leta 2006 zgodil agenciji Reuters. Piscu (ali pa lektorju?) je nekako uspelo, da je v članku o genetiki čebel vsako omembo kraljice matice zamenjal z omembo kraljice Elizabete. Nastali so stavki, kot so:

Queen Elizabeth has 10 times the lifespan of workers and lays up to 2,000 eggs a day.

With its highly evolved social structure of tens of thousands of worker bees commanded by Queen Elizabeth, the honey bee genome could also improve the search for genes linked to social behaviour.

Reuters je še isti dan članek umaknil, a to ni bilo dovolj, da bi za njim zabrisal vse spletne sledi. Napako so zabeležili drugi mediji in jo ohranjajo v svojih arhivih še več kot desetletje po dogodku. Še več: našla se je oseba, ki je iz napak v tisku celo sestavila knjigo, vključno z omembo tega Reutersovega spodrsljaja (knjiga je, mimogrede, zelo zabavno branje).

Čeprav vaše napake morda ne bodo dosegle omenjene ravni, se ne morete zanašati na to, da jih nihče ne bo opazil in da ne bodo nikogar zmotile. Celotno svetovno znanstveno založništvo dela na tem, da bi znanstveni članki za vedno ostali v digitalnih arhivih; z objavo daste svoje delo za nedoločen čas na vpogled celemu svetu. Znanstveniki iz držav, ki niso del globalnega Zahoda, v očeh nekaterih posameznikov nosimo zgodovinsko, kulturno in jezikovno stigmo. Eden izmed načinov, kako se tej stigmi zoperstavimo, je tudi izbrušen jezik, saj močno vpliva na prvi vtis, ki ga naredimo na bralce. Zato je koristno, da se potrudimo tudi na tem področju, ne le pri vsebini.

Lektoriranje je več kot samo “popravljanje vejic”

Imela sem srečo, da je bila moja nekdanja mentorica pripravljena investirati v lektoriranje znanstvenih člankov. Tako sem lahko med doktoratom dobila povratno informacijo, kje so moje šibke in kje močne točke, ter odpravila napake, na katere so me opozorili lektorji. Eden najkoristnejših komentarjev, ki sem ga kdajkoli dobila, je bil, da sem narobe obrnila svoje tabele (kar ni samoumevno; kaj navajamo v stolpcih in kaj v vrsticah, lahko preberete tukaj). Seveda mi je tak komentar lektor lahko dal samo zato, ker je bil tudi sam znanstvenik.

Odkar sem sama v vlogi lektorice, sem v znanstvenih člankih poleg zatipk ter jezikovnih in slogovnih napak našla še:

  • (samo)plagiatorstvo,
  • manjkajoče reference,
  • manjkajoče podatke o proizvajalcih raziskovalne opreme in kemikalij,
  • neprimerno opisano ali manjkajočo metodologijo,
  • napake v podatkih (decimalnem mestu),
  • pomanjkljive ali nasploh manjkajoče opise tabel in slik,
  • napačne oznake na slikah,
  • napačno orientirane slike,
  • grafikone, ki niso primerni za upodobitev dotične vrste podatkov,
  • napačno obrnjene tabele,
  • neprimerno formatiranje.

Dejstvo je, da se takšne napake pač dogajajo; ene zaradi zgoraj opisanih razlogov, druge zaradi naglice, tretje zaradi malomarnosti. Nič hudega; pomembno je, da jih na neki točki odpravimo – najbolje še pred recenzijskim postopkom.

Odkar sem se poglobila tudi v to, kako v angleščini pisati kratko in jedrnato (česar ne znajo niti vsi rojeni govorci, da ne bo pomote), mi besedilo skoraj vedno uspe skrajšati – tudi če moram dodajati manjkajoče podatke. Za koliko, je seveda odvisno od stanja izvirnika. Ko sem še delala doktorat, so me redno spravljala v slabo voljo navodila za avtorje znanstvenih člankov, ki so trdila, da je vsak avtorski tipkopis mogoče skrajšati za najmanj 10 % (ne spomnim se več točno, za katero revijo je šlo, mislim pa, da za Environmental Science & Technology). Zdaj vem, da je to še kako res, vendar mora biti pisec (ali lektor) primerno izurjen. Kolegica, ki tudi lektorira, mi je pred kratkim razlagala, da je bil neki tipkopis tako poln prazne slame, da ga je uspela skrajšati kar za 900 besed!

Zakaj torej investirati v lektoriranje?

Ker smo lektorji – vsaj tisti, ki imamo akademsko in ne zgolj jezikoslovno ozadje – vaši prvi recenzenti. Ne le, da bomo poskušali poloviti čim več jezikovnih napak, vaše članke bomo pregledali kot vaši strokovni kolegi. Kakovost končnega izdelka bo nedvomno višja od kakovosti izvirnika, kar bo dodatno izboljšalo prvi vtis, ki ga bodo ob prejemu članka dobili uredniki in recenzenti – na koncu pa tudi celotna znanstvena javnost.

[Nazadnje spremenjeno: 12. 3. 2019]

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.