Zakaj si ne moremo privoščiti slabe znanosti

Tema tega prispevka (še) ne bodo slabe znanstvene prakse. Glede na trenutne razmere v znanosti nam ni treba narediti nič posebej spornega, da smo neuspešni. Že samo premajhna izvirnost in konkurenčnost sta dovolj, da izpademo iz igre. Znanost je namreč, če se izrazim (oprostite mi) ekonomistično, zasičen trg, o čemer se lahko prepričate, če berete Guardianovo rubriko Academics Anonymous. Kot pravijo pri Investopedii, je rast v razmerah zasičenega trga možna le na tri načine:

  • s povečanim povpraševanjem;
  • s prevzemom tržnih deležev tekmecev;
  • z izboljšavo izdelkov in storitev.

V znanosti oziroma visokem šolstvu se to prevede v:

  • hiperprodukcijo visokošolskih in doktorskih študentov ter znanstvenih objav, kar je neizogibno povezano s padanjem kakovosti, razraščanjem plagiatorstva in pojavom plenilskih znanstvenih revij;
  • prekarizacijo akademske delovne sile (spet bi omenila Academics Anonymous);
  • segregacijo znanstvenega prostora na prestižne in produktivne institucije ter na znanstveno obrobje (v tem oziru se tudi Slovenija precej slabo odreže, več o tem spodaj);
  • določene ukrepe za izboljšanje kakovosti – o tistih, povezanih z državnim financiranjem, na tem mestu ne bi pisala, nekateri, ki so v moči posameznih raziskovalcev in ne le institutcij, pa so stalna tema tega bloga.

Znanstveni kruh je v zadnjih 10–20 letih postal veliko trši, kot je bil še v 90. letih prejšnjega stoletja.

Delež znanstvenih člankov, ki so sprejeti v objavo, strmo pada

Na spodnji sliki je prikazan delež člankov, ki so bili med letoma 2013 in 2017 sprejeti v Elsevierjevo revijo Biomaterials (za boljšo kakovost grafa obiščite izvorno spletno stran). Vidimo lahko, da je v komaj petih letih delež sprejetih objav upadel s 26,8 % na 13,5 %, torej praktično za polovico. Število prejetih člankov se v tem času, z izjemo leta 2015, ni bistveno spremenilo. Čeprav tega ne moremo z gotovostjo vedeti, je logični sklep, da se je bodisi spremenila uredniška politika (manjše število izdanih številk na leto ali manjše število člankov na izdano številko) bodisi so se zvišali uredniški kriteriji bodisi se je znižala kakovost prejetih znanstvenih člankov.

Elsevier Biomaterials acceptance rate 2013–2017

Ne glede na razlog je rezultat enak: malo manj kot 90 % verjetnost, da bo vaš članek zavrnjen. Takšna situacija ni omejena le na Elsevier. American Psychological Association (APA), recimo, za svoje znanstvene revije od leta 2004 dalje objavlja letno statistiko sprejetih in zavrnjenih člankov. Iz nje je mogoče razbrati, da se je leta 2017 delež zavrnjenih člankov gibal od 27 % (v primeru revije Practice Innovations, ki pa je v celem letu prejela le 49 člankov) pa vse do 91 %. Večina revij zato na svojih spletnih straneh sploh ne objavlja deleža sprejetih člankov, saj bi to avtorje lahko odvrnilo od izbire teh revij.

Če zanemarimo nečedne prakse, kot sta iskanje poti do objave preko zvez in poznanstev ali zatekanje v objem predatorskih revij, do rešitve vodita dve poti: sprijaznjenje z objavami v manj prestižnih revijah ali pa izboljševanje kakovosti raziskovalnega dela ter znanstvenih publikacij. V danih okoliščinah je jasno, da spanje na preteklih lovorikah lahko vodi le v nazadovanje.

Znanstvena produkcija raste eksponentno – prav tako pa število umaknjenih člankov

Lutz Bornmann z Inštituta Max Planck in Ruediger Mutz z ETH Zürich sta v raziskavi iz leta 2014 ugotovila, da je svetovna znanstvena produkcija med letoma 1980 in 2012 rasla za 3 % na leto, čas do podvojitve števila znanstvenih člankov pa je bil 24 let. Zaradi znanstvene hiperprodukcije je po letu 1980 stopnja citiranosti recentnih publikacij začela upadati. Reference se namreč starajo tako hitro, da posamezna publikacija višek citiranosti doseže po približno treh letih, nato pa število citatov upade. Pojav spominja na t.i. učinek Rdeče kraljice, fenomen, znan v evolucijski biologiji.

Podobno upodobitev tega trenda si lahko ogledate na spodnjem grafu iz študije R. Granta Steena, Artura Casadevalla in Ferrica C. Fanga iz leta 2013, ki ob tem prikazuje še delež umaknjenih znanstvenih člankov, bodisi zaradi napake bodisi zaradi prevare. Vidimo lahko, da vse tri metrike v grobem korelirajo, je pa število umikov strmo naraslo po letu 2000. Avtorji zaključujejo, da zvišanje števila umaknjenih člankov odraža spremembe v vedenju tako avtorjev kot institucij. Iz zvišanja števila in deleža člankov, ki so jih avtorji umaknili prvič v karieri, lahko sklepamo na znižane prepreke do objave potvorjenih člankov. Hkrati pa se je izboljšala tudi odzivnost uredništev na potvorjene članke, saj se je zvišalo število umikov zaradi sodobnih prekrškov, kot je plagiatorstvo, skrajšal pa se je tudi čas od objave do umika spornega dela.

objavljeni in umaknjeni znanstveni članki 1970–2015

Steen, R.G., Casadevall, A., Fang, F.C. (2013). Why has the number of scientific retractions increased? PLOS ONE, 8: e68397, DOI: 10.1371/journal.pone.0068397

Številke govorijo same po sebi, zato je edini komentar, ki ga lahko podam na tem mestu, da pač ne storite ničesar, zaradi česar bi vas lahko kdaj v prihodnosti bolela glava. Tako kot neke avtorje iz mojega nekdanjega raziskovalnega področja. Auč.

van Gestel et al. 2010 Soil Biology and Biochemistry

Znanstvena konkurenčnost Slovenije je slaba

Podatkovna baza Scimago Journal & Country Rank prikazuje indikatorje znanstvene odličnosti publikacij in držav, razvite na podlagi Elsevierjeve baze Scopus. Eden izmed indikatorjev je h-indeks, bibliometrijski kazalnik, ki naj bi vključeval tako znanstveno produktivnost kot odmevnost (impact) posamezne države. Določen je kot maksimalno število člankov iz posamezne države (h), ki so bili vsaj h-krat citirani. Če države razvrstimo po h-indeksu v prednastavljenem obdobju 1996–2017, dobimo sledečo situacijo (za boljšo kakovost tabele obiščite izvorno stran):

h-indeks Slovenije v obdobju 1996–2017

Posnetek strani Scimago Journal & Country Rank (10. 2. 2019) z državami, razporejenimi glede na h-indeks v obdobju 1996–2017. Stolpci od leve proti desni: mesto med vsemi državami na svetu glede na h-indeks; zastava ter ime države; celokupno število objavljenih dokumentov; število objavljenih dokumentov, ki jih je mogoče citirati; celokupno število citatov; celokupno število avtocitatov; število citatov na posamezni dokument; h-indeks.

Rezultate prepuščam interpretaciji vsakega posameznika, saj tudi h-indeksa ne gre jemati za suho zlato. Mislim pa, da se bomo vsi strinjali s trditvijo, da bi Sloveniji lahko šlo bolje. Več na to temo sem lani pisala na Kvarkadabri v članku Koliko Sloveniji manjka do znanstvene odličnosti? Zaradi dobro znanih težav je Slovenijo celo vzela pod drobnogled ekspertna skupina Evropske komisije ter junija 2018 izdala priporočila, kako izboljšati naš raziskovalni in inovacijski sistem. Celotno poročilo si lahko preberete na Kvarkadabri.

Spremembe se začnejo z vami, dragi bralci

Verjamem, da kdorkoli že ste, točno veste, kaj je potrebno in mogoče storiti. Na tem blogu bom z vami še naprej delila dobre znanstvene prakse in dobre trike, kako lahko izboljšate svoje znanstvene članke. Upam, da bodo moje besede naletele na prava ušesa.

[Nazadnje spremenjeno: 19. 3. 2019]

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.