Komu v znanosti pripada pravica do (so)avtorstva?

Soavtorstvo pri znanstvenih člankih je kontroverzna tema, saj je javna skrivnost, da je to eden najbolj zmanipuliranih delov znanstvenih člankov – predvsem tam, kjer velja točkokracija in je določenim ljudem v interesu, da neupravičeno pridejo do višjega števila točk oziroma, splošneje, publikacij z višjim faktorjem vpliva. Po drugi strani obstajajo tudi druge vrste mešetarjenja s soavtorstvi, npr. njihovo podeljevanje v zameno za druge usluge. Zato bom v tem prispevku predstavila smernice nekaterih svetovnih združenj, ki so se posvetila tej temi in izdala priporočila, kdo med soavtorje sodi in kdo ne.

Kriteriji za dodelitev znanstvenega (so)avtorstva

Kriteriji za dodelitev znanstvenega (so)avtorstva se razlikujejo med znanstvenimi področji in revijami, odvisni pa so tudi od “kulture” znanstvenega področja, institucije oziroma laboratorija. Slednja se odraža predvsem v vrstnem redu navedenih soavtorjev, ki je sorodna in nič manj kontroverzna tema. Kriteriji za vrstni red soavtorjev večinoma niso poenoteni; v zvezi s tem priporočam v branje odličen članek v rubriki Science Careers: Conventions of Scientific Authorship. Kratko in jedrnato pa je pomen vrstnega reda v različnih znanstvenih disciplinah povzel tudi Elsevier:

elsevier authorship table

Če se vrnemo k vprašanju, kdo med soavtorje sploh sodi, moramo najprej poudariti, da so glavne avtoritete na področju smernic o dodeljevanju znanstvenega (so)avtorstva trenutno:

Večina znanstvenih založnikov (Elsevier, Taylor & Francis, Nature Publishing Group …) sledi neki različici smernic enega izmed teh odborov, najpogosteje ICMJE. Evropsko združenje znanstvenih urednikov v svojih smernicah za avtorje in prevajalce znanstvenih člankov povzema tako ICMJE kot COPE.

1) Kriteriji International Committee of Medical Journal Editors (ICMJE)

Navedene definicije so mednarodno najbolj citirani kriteriji za dodeljevanje znanstvenega soavtorstva. Po mnenju ICMJE si soavtorstvo zaslužijo osebe, ki hkrati izpolnjujejo vse štiri pogoje:

  • so znatno prispevale bodisi k zasnovi in načrtovanju raziskave bodisi k zbiranju, analizi in interpretaciji podatkov za znanstveni članek;
  • so napisale osnutek znanstvenega članka ali ga kritično pregledale in popravile (redigirale) ter s tem ustvarile pomemben intelektualni doprinos;
  • so odobrile končno različico znanstvenega članka za objavo;
  • prevzemajo odgovornost za vse vidike članka ter zagotavljajo, da bodo kakršnakoli vprašanja v zvezi s točnostjo ali integriteto kateregakoli dela članka primerno upoštevana in razrešena.

Vsi posamezniki, ki izpolnjujejo prvega izmed naštetih pogojev, bi morali imeti priložnost sodelovati pri pisanju osnutka znanstvenega članka, njegovih revizijah ter pri odobritvi končne različice. Poleg prevzemanja odgovornosti za vse vidike svojega dela bi vsak izmed avtorjev moral biti sposoben identificirati, kateri soavtorji so odgovorni za katere izmed ostalih delov članka. Imeti bi moral tudi zaupanje v integriteto prispevkov ostalih soavtorjev. V primeru skupinskih objav velikega števila raziskovalcev bi se morali biti vsi avtorji sposobni dogovoriti o avtorstvih ter njihovem vrstnem redu. Možna je tudi objava v imenu raziskovalne skupine namesto navajanja vseh njenih članov; več o tej možnosti si lahko preberete na spletni strani ICMJE.

Korespondenčni avtor je oseba, ki prevzema glavno odgovornost za komunikacijo z znanstveno revijo med postopkom oddaje v revijo, recenzije in objave. Običajno tudi zagotavlja, da so pravilno izpolnjene tudi vse administrativne zahteve revije, kot so npr. zagotavljanje podatkov o avtorstvu, dovoljenja etične komisije, registracijska dokumentacija za klinične preizkuse ter izjave o konfliktih interesov, čeprav lahko te dolžnosti prevzame tudi eden ali več soavtorjev. Korespondenčni avtor bi moral biti vedno na voljo uredniku revije za pravočasne odgovore na morebitna vprašanja med postopkom oddaje in recenzije, prav tako pa bi moral biti na voljo po objavi za odzive na kritike članka ter pozive k predložitvi dodatnih informacij ali podatkov. Čeprav korespondenčni avtor nosi glavno odgovornost za korespondenco z revijo, ICMJE priporoča, da uredniki pošljejo kopije celotne korespondence vsem navedenim avtorjem.

Osebe, ki ne zadoščajo vsem štirim zgoraj navedenim pogojem, do soavtorstva niso upravičene, bi pa morale biti navedene v zahvali. Primeri doprinosov, ki sami po sebi ne zadoščajo za soavtorstvo, so:

  • pridobivanje raziskovalnih sredstev;
  • splošno vodenje raziskovalne skupine ali splošna administrativna pomoč;
  • pomoč pri pisanju ter lektoriranje.

Doprinosi teh oseb bi morali biti jasno opredeljeni (npr. “svetoval/-a o zasnovi študije”; “kritično prebral/-a osnutek članka”, “skrbel/-a za paciente, vključene v klinično študijo”; “sodeloval/-a pri pisanju/lektoriranju članka”).

2) Kriteriji Council of Science Editors (CSE)

Kriteriji CSE so nekoliko ohlapnejši od kriterijev ICMJE. Glasijo se takole:

Avtorji so posamezniki, ki jim njihova raziskovalna skupina priznava znaten prispevek k poročanemu delu in ki prevzemajo odgovornost za ta prispevek. Poleg prevzemanja odgovornosti za delo, ki so ga opravili, bi avtorji morali biti sposobni identificirati, kateri soavtorji so odgovorni za katere izmed ostalih vidikov dela. Poleg tega bi avtorji morali imeti zaupanje v integriteto prispevkov svojih soavtorjev. Vsi avtorji bi morali pregledati in odobriti končno različico tipkopisa.

CSE se v nasprotju z ICMJE zavzema za t.i. model prispevkov (contributorship model), kjer se v znanstvenih člankih namesto seznama avtorjev ter zahvale navede seznam oseb, ki so znatno prispevale k raziskavi. Namen tega modela je, da avtorji jasno opredelijo, kaj je kateri izmed njih naredil v času raziskave (vse od idejne zasnove do objave članka). Kot prispevki štejejo:

  • pridobivanje raziskovalnih sredstev;
  • novačenje raziskovalnih subjektov (v kliničnih in družboslovnih študijah);
  • koordinacija raziskovalnega procesa;
  • zbiranje in analiza podatkov;
  • pisanje in revizije znanstvenih člankov.

V skladu s tem modelom se tudi pričakuje, da avtorji opredelijo svojo funkcionalno vlogo v raziskovalni skupini (npr. vodja skupine, raziskovalec, statistik …). Pri tem si lahko pomagajo s t.i. Contributor Roles Taxonomy (CRediT), ki je natančno opisana v članku McNutt et al. (2018), PNAS 115(11), 2557-2560. Posamezniki, ki so k raziskavi doprinesli manj, bi morali biti navedeni v zahvali.

Neetične prakse pri priznavanju znanstvenega (so)avtorstva

Seveda v praksi ne gre vse tako gladko. CSE prepoznava štiri neetične načine priznavanja znanstvenega (so)avtorstva:

  • Gostujoče avtorstvo (guest authorship). Gostujoče avtorstvo je definirano kot avtorstvo, ki temelji zgolj na pričakovanju, da bo vključitev določenega imena izboljšala možnost, da bo znanstveni članek objavljen, ali zvišala njegov domnevni status. “Gostujoči” avtor ni k raziskavi doprinesel ničesar konkretnega, zato ne zadošča nobenemu od pogojev za avtorstvo.
  • Častno oziroma podarjeno avtorstvo (honorary or gift authorship). Ta oblika avtorstva je definirana kot avtorstvo, ki temelji zgolj na šibki povezavi z raziskavo. Tipičen primer je avtorstvo, ki temelji na položaju posameznika znotraj raziskovalne institucije, kjer je potekala raziskava, npr. kot vodje oddelka.
  • Avtorstvo v senci (ghost authorship). Avtorji v senci sodelujejo pri raziskovanju, analizi podatkov in/ali pisanju znanstvenih člankov, vendar niso navedeni med soavtorji ali v zahvali. Primeri avtorjev v senci so neimenovani uslužbenci farmacevtskih podjetij ali proizvajalcev raziskovalne opreme, medicinski pisci, pisci oglaševalskih vsebin in sporočil za javnost ter mlajši uslužbenci, ki pišejo za izvoljene ali imenovane uradnike. Vsaka oseba, ki znatno prispeva k znanstvenemu članku, bi morala biti navedena med soavtorji ali omenjena v zahvali skupaj z institucionalno afiliacijo, v kolikor je le-ta relevantna.
  • Anonimno avtorstvo (anonymous authorship). Ker bi avtorstvo moralo biti transparentno in zahteva javno prevzemanje odgovornosti, uporaba psevdonimov ali anonimna objava znanstvenih izsledkov nista sprejemljivi. V izjemno redkih primerih, ko lahko avtor/-ica verodostojno trdi, da bi objava njegovega oz. njenega imena na dokumentu imela resne posledice (npr. ogrozila osebno varnost ali zaposlitev), se lahko urednik znanstvene revije odloči, da bo objavil anonimno vsebino.

Znanstveno (so)avtorstvo: študije primerov

Za konec si poglejmo nekaj konkretnih dilem iz vsakdanjega življenja raziskovalcev, komu soavtorstvo podeliti in komu ne. Elsevier Researcher Academy v prispevku na temo avtorstva navaja sledečo situacijo:

Raziskovalka spiše znanstveni članek. Med raziskavo se je posvetovala s svojim mentorjem o izvedbi eksperimentov, analizi podatkov ter pisanju in revizijah končne različice članka. Profesor iz Indije ji je pomagal zgolj pri analizi podatkov. Laboratorijski tehnik ji je pomagal pri pripravi eksperimentov ter vzdrževanju in upravljanju raziskovalnih aparatur. Dva druga doktorska študenta sta prebrala in lektorirala njen znanstveni članek, nista pa sodelovala pri izvedbi eksperimentov. Katere izmed naštetih oseb bi morale biti navedene kot avtorji znanstvenega članka in kdo izmed njih kot prvi avtor? Koga ni potrebno omeniti?

Pravilni odgovor je, da kriterijem za avtorstvo zadoščata samo raziskovalka, ki je tudi prva avtorica, in njen mentor. Vse ostale osebe bi morale biti navedene v zahvali. Izpustiti ne bi smeli niti njenih kolegov, čeprav sta članek le prebrala in popravila.

Še nekaj tipičnih scenarijev navaja COPE v svojem diskusijskem dokumentu What constitutes authorship?:

Sem raziskovalec na začetku kariere in opravljam veliko temeljnega dela. Moj mentor/oddelek je na podlagi mojih rezultatov spisal znanstveni članek, a me ni vključil med avtorje.

Po kriterijih ICMJE raziskovalec na začetku kariere ni upravičen do soavtorstva, saj ni sodeloval pri pisanju znanstvenega članka in ni odobril njegove zadnje različice. Vendar je potrebno poudariti, da za to morda niti ni imel priložnosti, čeprav bi mu morala biti ponujena. V kolikor bi jo sam odklonil, bi moral biti naveden v zahvali. V kolikor bi informacije o tem dosegle urednike znanstvene revije, bi ti morali stopiti v stik z raziskovalno institucijo ter pred spremembami avtorstva zahtevati preiskavo.

Vodja mojega oddelka zahteva, da je naveden kot avtor na mojih znanstvenih člankih, ki nosijo afiliacijo s tem oddelkom. Vendar je samo pridobil raziskovalna sredstva. Je to pravično?

Ali v primeru humanistike in nekaterih družboslovnih znanosti:

Znanstveni članek je plod mojega lastnega izvirnega koncepta in raziskav. Čeprav mi je mentor vsekakor nudil dragoceno pomoč in kritiko mojih idej, je delo moje. Moj mentor zahteva, naj ga navedem kot soavtorja ali prvega avtorja. Z veseljem priznam mentorstvo in vodenje, ki sem ju bil deležen, toda menim, da je mentorjeva zahteva po uvrstitvi med avtorje neutemeljena in neetična.

COPE odgovarja, da je po večini definicij nekdo, ki je samo pridobil raziskovalna sredstva in/ali opravlja zgolj vodstveno funkcijo, upravičen do omembe v zahvali, ne pa tudi do soavtorstva. S stališča znanstvenih revij je takšne prakse mogoče omejiti z jasnimi pravili glede avtorstva ter zahtevami po opisu prispevka k raziskavi, pri čemer morajo biti vprašanja odprtega (vnos besedila) in ne zaprtega tipa (označevanje predpripravljenih odgovorov).

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.