Zakaj imam težave z bibliometrijo

O težavah faktorja vpliva (impact factor) sem že pisala v svojem prejšnjem prispevku, tokrat pa bi se rada problematike lotila na malo bolj konceptualen način. Ko sem nekoč iz radovednosti preverila, kako so drugi raziskovalci citirali moje lastne članke, sem bila namreč neprijetno presenečena, da je večino zanimalo vse kaj drugega kot moji raziskovalni izsledki. Za nekoga na začetku kariere sicer izkazujem solidno citiranost, a na račun česa? To bom na konkretnem primeru prikazala v tem zapisu.

Kako pravilno citiramo primarne vire?

To je prvo vprašanje, ki ga moramo razčistiti, preden se poglobimo v moj primer. Center za akademsko pisanje Univerze Wisconsin–Madison je pripravil podroben pregled pravil za citiranje akademskih virov, vključno z nasveti, kako se izognemo plagiatorstvu, ki ga toplo priporočam v branje. Za našo argumentacijo so pomembni sledeči poudarki:

  • Vir informacije je potrebno navesti, kadar informacija ni splošno znanje.
  • Vire navajamo (lahko tudi dobesedno), da bi pokazali, da naše izsledke podpirajo izsledki oziroma mnenja avtoritet na nekem raziskovalnem področju.
  • Vire navajamo (lahko tudi dobesedno), da bi predstavili stališče ali argument, ki ga bomo komentirali ali kritizirali.
  • Vir parafraziramo, kadar nas zanima ideja, navedena v njem, in ne celotno izrazoslovje, ki ga je avtor uporabil.
  • Vir parafraziramo, kadar lahko s svojimi besedami krajše in bolj jedrnato povzamemo avtorjevo idejo.

Iz navedenega je razvidno, da je enota citiranja običajno izvirna ideja. Še eno splošno pravilo citiranja pa je, da vedno navajamo primarne vire – sekundarno citiranje je sprejemljivo le v primeru nedostopnih virov (npr. prestar in zato na voljo le v tiskani obliki v nam nedostopni knjižnici; v jeziku, ki ga ne razumemo; osebna korespondenca) ter virov, ki ponujajo poenostavljeno analizo zelo zapletenega koncepta. Za sekundarne vire obstajajo posebna pravila citiranja, ki so odvisna od slogovne predloge posamezne znanstvene revije (npr. Harvard, Chicago, APA, MLA …).

Kako znanstveniki v resnici citirajo članke

Dejanska situacija je, vsaj v trenutnem obdobju hiperprodukcije, žal nekoliko drugačna. Kot primer si poglejmo moj prvi članek s prvim avtorstvom, objavljen leta 2015 v reviji Science of the Total Environment (IF2017 = 4.610).

  • Romih, Tea, et al. “Bioavailability of cobalt and iron from citric-acid-adsorbed CoFe2O4 nanoparticles in the terrestrial isopod Porcellio scaber.” Science of the Total Environment 508 (2015): 76-84.

Ta članek je hkrati četrti najbolj citirani v moji bibliografiji in prvi najbolj citirani med članki s prvim avtorstvom. Do dneva objave tega zapisa je prejel 15 citatov, od tega 12 čistih. Poleg treh avtocitatov sta ga dvakrat v svojih člankih citirali nekdanji sodelavki, enkrat pa je bil naveden v članku, ki so ga zaposleni na moji nekdanji katedri posvetili pokojnemu nekdanjemu predstojniku, prof. dr. Pavlu Ličarju. Poglejmo si torej preostalih devet čistih citatov, katerih avtorji so tuji raziskovalci, ki jih osebno ne poznamo niti jaz niti moji nekdanji sodelavci. Celotni seznam citatov je naveden na dnu zapisa.

Bistvo tega članka (za katerega sem upala, da bo jasno razvidno, zanimivo in razumljivo) je, da modifikacija površine nanodelcev CoFe2O4 s citronsko kislino povzroči njihovo raztapljanje, suspenzija takih nanodelcev pa vsebuje statistično značilno več Co2+ in Fe3+/Fe2+ kot suspenzija nemodificiranih nanodelcev. Če takšne nanodelce zaužijejo kopenski enakonožci, zaradi specifičnih pogojev v njihovih prebavilih pride do dodatnega raztapljanja nanodelcev znotraj organizma. V obeh primerih je absorpcija Co in Fe iz nanodelcev v živalsko tkivo visoka. Nanodelci CoFe2O4 so torej kemijsko nestabilni, tako v prisotnosti kot odsotnosti citronske kisline, in lahko povzročijo dodatno sproščanje strupenega Co2+ v okolju, v kolikor bi zašli vanj.

Žal je bil ta izsledek povzet v le dveh drugih člankih. Ostali raziskovalci, ki so brali moj članek, so nasprotno iz njega uspeli izluščiti sledeče:

  • Trije članki so me citirali, ko so opisovali splošne lastnosti in uporabo nanodelcev. Vse te omembe so bile neprimerno zapisani sekundarni citati, ki so povzemali uvod mojega članka. Čeprav opažam, da je takšno citiranje običajno, dvomim, da je primerno. Za utemeljevanje splošnih trditev v uvodu so veliko primernejši pregledni članki kot pa uvodi izvirnih raziskovalnih člankov.
  • En članek se je name skliceval pri splošnem opisu nanodelcev CoFe2O4, kjer je tudi šlo za prikrit sekundarni citat. Tudi v tem primeru bi verjetno bilo kot vir bolj primerno navesti kakšen pregledni članek – ali pa vsaj članek, ki bi se ukvarjal s kemijo teh nanodelcev, ne pa z njihovim ekotoksikološkim testiranjem.
  • Trije članki so se name sklicevali v zvezi s površinskimi modifikacijami nanodelcev. Od tega je eden od njih omenjal označevanje HeLa celic z nanodelci CoFe2O4, modificiranimi s folno kislino, kar je popolnoma napačno, saj v članku tega nisem niti omenila, kaj šele preučevala.
  • Dva članka sta me navajala kot primer študij, ki za razumevanje privzema, kinetike in transformacij nanodelcev v kopenskih ekosistemih uporabljajo teste s kopenskimi enakonožci.

Pogled v ogledalo torej razkrije sledeče: s svojo raziskavo sem uspela najbolj navdušiti samo sebe (3 omembe), svoje nekdanje sodelavce (3 omembe) in še dve drugi raziskovalni skupini (2 omembi, ki pravilno povzemata bistvo mojega članka). Dva različna članka iste prve avtorice sta me predstavila le kot enega od primerov nanotoksikoloških študij s kopenskimi enakonožci (2 pravilni omembi, ki pa ne povzemata bistva mojega članka). Kar sedem člankov je moj članek izrabilo za utemeljevanje splošnih dejstev in principov, ki z njegovim bistvom nimajo nobene zveze, temveč gre za sekundarne citate (7 nepravilnih omemb). Od tega gre pri eni omembi najbrž za napako pri oštevilčevanju referenc. Na svojo “znanstveno odmevnost” tako ne morem biti ravno ponosna, prav tako pa je zaskrbljujoča površnost drugih raziskovalcev pri navajanju, zaradi katere zasluge za določene informacije pripisujejo napačnim virom.

Križi in težave bibliometrije

Najbolj uveljavljeni metriki za vrednotenje znanstvenega vpliva, faktor vpliva v primeru znanstvenih revij in h-indeks v primeru raziskovalcev, temeljita na prav takšnem nezanesljivem citiranju. Poleg tega oba vključujeta avtocitate. Če je moj (omejeni) primer mogoče ekstrapolirati na širšo situacijo, potem je dejanski vpliv raziskovalnega dela mnogo manjši, kot ga beležijo trenutno uveljavljene metrike, kar pod vprašaj postavlja njihovo veljavnost in smiselnost. Za velik del te situacije so z malomarnim citiranjem virov odgovorni raziskovalci sami. Bibliometrija v trenutni obliki po mojem mnenju ni nič drugega kot kargo kult, saj le uprizarjamo predstavo, za katero verjamemo (oziroma verujemo), da deluje, čeprav v resnici ne.

Vredno je omeniti, da pomen pravilnega citiranja poudarja tudi Sanfranciška deklaracija o vrednotenju raziskovalne dejavnosti (DORA), ki hkrati opozarja še na širše težave raziskovalnega ocenjevanja, temelječe na faktorju vpliva.

DODATEK: Seznam člankov, ki so citirali Romih et al. (2015), in dejanskih citatov

  • López-Moreno, Martha L., et al. “Effect of cobalt ferrite (CoFe2O4) nanoparticles on the growth and development of Lycopersicon lycopersicum (tomato plants).” Science of the Total Environment 550 (2016): 45–52.

In medicine, NPs are investigated for their application in cancer therapy, drug delivery, or diagnostic and imaging (Baldi et al., 2007; Amiri and Shokrollahi, 2013; Romih et al., 2015).

CoFe2O4 dissolution release to Co+2 ions is expected to take place under acidic conditions (Romih et al., 2015), which was not the case in our experiments (pH = 6.5–7.9 ± 0.1).

  • Morales-Díaz, América Berenice, et al. “Application of nanoelements in plant nutrition and its impact in ecosystems.” Advances in Natural Sciences: Nanoscience and Nanotechnology 8 (2017): 013001.

The following are described as important elements for predicting toxicity and transport in natural media such as soil or water [130, 131], surface charge [132], the formation of ions in solution from NMs [133] and the agglomeration or aggregation of NPs.

  • Yu, Zhigang, et al. “Enhancing phosphate adsorption capacity of SDS-based magnetite by surface modification of citric acid.” Applied Surface Science 403 (2017): 413-425.

As one of LMMOA produced by microbial fermentation, citric acid (CA) is abound in natural environment and especially has a strong metal ion chelating property, which has been intensively investigated to enhance the dissolution of metal ions [23–26].

  • Ahmad, Farooq, and Ying Zhou. “Pitfalls and challenges in nanotoxicology: a case of cobalt ferrite (CoFe2O4) nanocomposites.” Chemical Research in Toxicology 30 (2017): 492-507.

Cobalt-ferrite (CoFe) NPs belong to the crystal family of spinal ferrites (MFe2O4) and are the most prevalently exploited NPs in nanomedicine.35

Folic acid (FA) fabrications of CoFe NPs generate monodispersed NPs with enhanced peroxidase activity. Such FA fabricated CoFe NPs can be exploited in tagging HeLa cells (folate receptors) from NIH-3T3 cells (without foliate receptors).35

  • Volatron, Jeanne, et al. “Physiological Remediation of Cobalt Ferrite Nanoparticles by Ferritin.” Scientific Reports 7 (2017): 40075.

Natural organic matter as well as cellular media can promote degradation of CoIONPs resulting in possible release of Co2+ and Fe3+/Fe2+ into the environment24,25.

  • Pappas, Sara A., et al. “The Influence of Vermiculite on the Uptake of Silver Nanoparticles in a Terrestrial System.” International Journal of Environmental and Agriculture Research 3.3 (2017).

Terrestrial isopods have been used as model organisms to understand the uptake, kinetics and transformation of metal nanoparticles [13-15].

  • Pappas, Sara, et al. “Effect of Concentration of Silver Nanoparticles on the Uptake of Silver from Silver Nanoparticles in Soil.” International Journal of Environmental and Agriculture Research 3.5 (2017).

Studies to understand the uptake, kinetics and transformatoin of metal nanoparticles in terrestrial ecosystems usually include the terrestrial isopods [29-31].

  • Iqbal, Muhammad, and Shahid Umar. “Nano-fertilization to Enhance Nutrient Use Efficiency and Productivity of Crop Plants.” Nanomaterials and Plant Potential. Springer, Cham, 2019. 473-505.

The surface charge of NPs, the formation of ions from NMs, and the agglomeration or aggregation of NPs are modified by the presence of dissolved organic material that forms organic coatings on the NPs (El-Badawy et al. 2011; Romih et al. 2015).

  • Tombuloglu, H., et al. “Tracking of SPIONs in Barley (Hordeum vulgare L.) Plant Organs During its Growth.” Journal of Superconductivity and Novel Magnetism (2019): 1-10.

Nanoparticles (NPs) are important materials and found applications in industry, manufacturing processes, electronics, medicine, agriculture, food industry, and environmental field [1–7].

For example, NPs are used as catalysts in fuels or semiconductors, as additives in varnishes and paints, and as removal of contaminants from soils and waters, for drug delivery, for diagnostic and imaging, for cancer therapy, and in food packaging and preservation [1–7].

[Nazadnje spremenjeno: 5. 6. 2019]

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.